Lovski tabor

Fantje so šli v lovski tabor. Rezervirali so dvoposteljne sobe, vendar nobeden ni hotel deliti sobe z Janezom, ker je grozno smrčal. Odločili so se, da ni pošteno, da bi bil vseskozi z njim le en sam, zato so se zmenili, da se bodo menjavali. Prvi je prespal noč skupaj z Janezom in prišel naslednje jutro na zajtrk z razkuštranimi lasmi in podočnjaki. Vprašali so ga: »Človek, kaj se ti je zgodilo?« Odgovoril je: »Janez je tako smrčal, da sem samo sedel v postelji in ga gledal celo noč.« Naslednjo noč je bil na vrsti drugi… In zjutraj, enako – lasje vsi pokonci, podočnjaki. Rekli so mu: »Človek, kaj se ti je zgodilo? Zgledaš grozno!« Odgovoril je: »Ta Janez pa res žaga. Nisem mogel spati, vso noč sem ga le gledal.« Naslednjo noč je bil na vrsti Franc. Franc je bil pravi velikan, bivši špotnik – človek od človeka. Naslednje jutro je prišel na zajtrk spočit in zrihtan. »Dobro jutro vsem!«, je pozdravil. Niso mogli verjeti svojim očem. Vprašali so ga: »Človek, kaj se je zgodilo?« Odgovoril jim je: »No, pripravljena sva bila za v posteljo… Šel sem, objel Janeza in ga poljubil za lahko noč. Potem je vso noč sedel v postelji in me gledal...«