Čutim, torej sem

 Antoine de Saint-Exupery: MALI PRINC

Mali princ je stopil k vrtnicam. "Čisto nič niste podobne moji vrtnici, ve niste se čisto nič," jim je dejal. "Nihče vas še ni udomačil in ve niste nikogar udomačile. Take ste, kot je moja lisica. Bila je samo lisica med tisoč drugimi lisicami. Toda odkar sva se spoprijateljila je ni na svetu take, kot je ona." In vrtnice so bile v veliki zadregi. "Lepe ste ampak prazne," je nadaljeval. "Zaradi vas nihče ne bi šel v smrt. Seveda popotnik bi mislil, da ni razlike med vami in mojo vrtnico. Toda imenitnejša je, kot ve vse skupaj, zakaj ona je tista, ki sem jo zalival, ona je tista, ki sem jo pokrival, ona, ki sem jo varoval pred vetrom. Zakaj ona je tista, zaradi katere sem uničil gosenice (razen dveh ali treh, da bi se iz jih razvili metulji). Zato ker je ona tista, ki sem jo čul pritoževati se ali se bahati, včasih pa tudi molčati. Dragocena je zato, ker je moja." In se je vrnil k lisici. "Zbogom˝, je dejal... "Zbogom," je rekla lisica.˝Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je : Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." "Bistvo je očem nevidno," je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil. "Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena." "Zaradi časa, ki sem ji ga žrtvoval..." je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil. "Ljudje so to resnico pozabili," je rekla lisica "Toda ti je ne smeš pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico..." "Odgovoren si za svojo vrtnico..." je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.

Rudyard Kipling (1865-1936): ČE ZMOREŠ

Če zmoreš ostati miren, ko na tvoji poti
vsi zgubijo glavo in s prstom kažejo nate;
če ohraniš zaupanje, ko vsi ostali dvomijo,
in če jim ne zameriš, ker nimajo zaupanja;
če ti čakanje ne dela veliko težav;

če ne lažeš, ko slišiš laži,
in če ne sovražiš, ko tebe sovražijo;
če se ne delaš preveč dobrega,
niti ne govoriš preveč modro;
če sanjariš, a ti sanje niso vse;
če misliš, a ti misli zmeraj ostanejo čiste;
če znaš sprejeti zmago in poraz,
sprejeti enako in eno in drugo;
če lahko preneseš, da tvojo resnico goljufi izkrivljajo,

da bi lažje prevarali bedake;
če vidiš, kako v koščke razbijajo tvoj cilj
in če se pripogneš, da dvigneš in pobereš ostanke;

če lahko zbereš vsa svoja premoženja
in jih zastaviš, vsa naenkrat,
če si pripravljen, da znova začneš, kot na začetku,
brez ene same besede, hkrati, ko si izgubil vse, z nasmehom;
če pripraviš svoje srce, svoje živce in svoje mišice,
da služijo tvojim ciljem tudi, ko so čisto izčrpane,
in če vztrajaš, ko se vsi ustavijo,
razen volje, ki te vodi: “Drži se dobro!”

če sredi množice nisi ponosen,
in če se nimaš za heroja, ko se družiš s kralji;
če te niti prijatelj niti sovražnik ne moreta pokvariti;
če ti vsak človek nekaj pomeni, a niti eden preveč;
če znaš dobro izpolniti vsako minuto svojega življenja,
in v vsakem trenutku greš po pravi poti...

...“Tvoja” bode Zemlja in vsa njena bogastva.

Khalil Gibran - PREROK

Ko vas pokliče LJUBEZEN, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka. In kadar vas vzame v svoje peruti, se ji prepustite, čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem raniti. In kadar vam govori, ji verjemite, četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove.

Kajti tako kot vas LJUBEZEN krona, vas mora tudi križati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti. Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

Kakor žitne snope vas zbira k sebi.
Omlati vas, da bi vas razgalila.
Preseja vas, da bi vas rešila plev.
Melje vas do čiste beline.
Zgneta vas, dokler ne postanete voljni.
Nato vas izroči svojemu ognju, da bi mogli postati sveti kruh za božjo gostijo.

Toda, če v svojem strahu iščete zgolj miru in užitka v ljubezni, je bolje za vas da si zakrijete svojo goloto in odidete z mlatišča ljubezni v svet brez letnih časov, kjer se boste smeljali, a ne iz srca, in jokali a ne izjokali vseh solz.

LJUBEZEN daje samo sebe in jemlje samo sebe!
LJUBEZEN ne jemlje v posest in noče postati posest.
Zakaj LJUBEZEN ZADOSTUJE SAMO LJUBEZNI!......

.....Ljubezen ima samo to željo, da izpolni samo sebe. Toda če ljubite, a ste polni želja, naj bodo vaše želje takšne:

- STOPITI SE IN POSTATI ŽUBOREČ POTOK, KI POJE SVOJO PESEM V NOČ
- SPOZNAVATI BOLEST PREVELIKE NEŽNOSTI
- RANITI SE S SVOJIM LASTNIM RAZUMEVANJEM LJUBEZNI IN KRVAVETI VOLJNO IN RADOSTNO
- PREBUDITI SE OB ZORI Z LAHKIM SRCEM IN SE ZAHVALITI ZA NOV DAN LJUBEZNI
- UMIRITI SE OB OPOLDANSKEM POČITKU IN RAZMIŠLJATI O ZANOSU LJUBEZNI.
- VRAČATI SE NA VEČER S HVALEŽNOSTJO DOMOV IN ZASPATI S HVALNICO NA USTNICAH IN Z MOLITVIJO ZA LJUBLJENEGA V SRCU....

tole sem našla nekje pri trinajstih letih in pokazala mami... bila je užaljena... še dolga leta se ji je ob kakih pogovorih zdelo za malo

mene se je že takrat globoko dotaknilo...

Kahlil Gibran, misel o otrocih

Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.

Lahko jim darujete svojo ljubezen,

toda ne morete jim dati svojih misli,

kajti oni imajo svoje misli.

Lahko sprejmete njihova telesa,

ne pa njihovih duš,
kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne,

ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.

Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni,

toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi.
Kajti življenje ne teče nazaj

in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.

Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci.
Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti

in On s svojo močjo napenja lok,

da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč.

Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje,
kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje.

(v pesnitvi 'Prerok')

Your children are not your children.

They are the sons and daughters of Life's longing for itself.

They come through you but not from you,

And though they are with you, yet they belong not to you.

You may give them your love but not your thoughts.

For they have their own thoughts.

You may house their bodies but not their souls,

For their souls dwell in the house of tomorrow,

which you cannot visit, not even in your dreams.

You may strive to be like them,

but seek not to make them like you.

For life goes not backward nor tarries with yesterday.

You are the bows from which your children as living arrows are sent forth.

The archer sees the mark upon the path of the infinite,

and He bends you with His might

that His arrows may go swift and far.

Let your bending in the archer's hand be for gladness;

For even as he loves the arrow that flies,

so He loves also the bow that is stable.